Izzivi poporodnega obdobja

7. 1. 2016 2:16 pop Blog

10947272_431313817034726_6795458894696222389_n

Ves čas nosečnosti se pripravljamo samo na eno stvar, na prihod našega malčka. Ukvarjamo se seveda tudi z razvojem otroka v našem telesu, z našim počutjem in predvsem s pripravami na porod, ki pa je v primeru, da smo prvič noseče, samo medla predstava o nečem, kar ne poznamo. Pogosto pa je tudi tako, da predstava, kako je biti z otrokom v poporodnem obdobju nima realne osnove, če pričakujemo prvega otroka.

Želim poudariti, da je poporodno obdobje močnejša in predvsem dolgotrajnejša preizkušnja kakor porod sam, v smislu, da nas običajno bolj preseneti poporodno obdobje, kot sam porod. Porod je sicer intenzivna, vendar kratka izkušnja, ki lahko pusti dobre ali slabe občutke, glede samega poteka, poporodno obdobje pa je ravno tako intenzivno, a dolgo obdobje, ki ne mine niti po 12 ali 24 urah, kakor porod.

Na poporodno obdobje se ponavadi pripravljamo, če smo seveda prvič mamice, večinoma z pripravo oblekic, posteljic, vozičkov, preberemo še kakšen članek v reviji o zobkih ali krčih, pokukamo v kakšnem voziček ali pogledamo za živahnim 18 mesečnikom, ki ga lovi mamica po parku. Lahko, da si tudi marsikaj obljubimo, glede našega otroka, sprejmemo par pravil, kako bom ravnala z otrokom, da ne bo razvajen, razmišljamo o tem koliko časa, ga bomo dojile, kakšno hrano mu bomo dajali in kam ga bomo vse peljali. Razmišljamo o radostih poporodnega odbobja, včasih je prisotna kakšna skrb, takšna splošna, sicer pa se ponavadi iskreno veselimo materinstva. Zavedamo se tudi, sicer bolj nedoločno, da ne bo verjetno vse tako enostavno kot pričakujemo, da bodo seveda kakšne neprespane noči, a to bomo enostavno potrpeli, si rečemo. Vendar predstave in pričakovnaja ne pomagajo, ko res postanemo starši.

Na tem mestu ne bom predstavljala črno bele sliko poporodnega odbodja, ampak bom skušala prikazat vso barvitost položaja v katerem se znajdemo, zelo hitro po porodu. V revijah in medijih se je vse do sedaj prikazovala idealizirana slika poporodnega odbobja – bleščeč scenarij, le občasno smo bili informirani o t.i. »poporodni depresiji«, ki pa se pojavlja izjemoma in za katero je potrebno psihiatrično zdravljenje, to je črni scenarij.

Odločitev, da boš postala mati, s seboj prinese tudi spremembo glede na prejšnje načine življenja. Zgodnje materinstvo vsaj v začetku pomeni tudi precejšnjo odvisnost od malega bitja in pogosto tudi socialno izoliranost. Tudi fiziološke spremembe, divji ples hormonov po porodu, neustrezno delovanje ščitnice, slabokrvnost – vse to je lahko povezano s morebitnim slabšim počutjem, osamljenostjo in pretirano skrbjo. Za nekatere je lahko razlog stiske po porodu težak porod ali neustreznost porodne pomoči.

Seveda z novorojenčkom počasi pridejo tudi neprespane noči, telesna izčrpanost, spremembe v načinu življenja, ki so lahko bistveno večje, kot si po navadi predstavljamo. Številne ženske in njihovi partnerji se danes zavzeto pripravljajo na nosečnost, porod in življenje z otrokom. Na voljo so številni priročniki, revije in spletne strani. V določeni meri informacije resnično lahko olajšajo materinstvo in starševstvo. Odgovornost in skrb, ki ju imaš, ko postaneš mama, sta seveda v veselje, obenem pa se pojavi množica vprašanj, za katere ne veš odgovorov.  Pa nič hudega,  za vse je čas in za vse se najde odgovor, potrebno je vzpodbuditi zaupanje vase in razviti povezanost z otrokom, da lahko zaznaš njegove potrebe. Onstran tega se dogodijo v človeku tudi globoki tektonski premiki, za katere skoraj nimamo ustreznih besed. Spremembe vrednost, občutek moči in nemoči, pomembnosti življenja in zdravja, nepomembnost pomembnih stališč, odpirajo se novosti na čustvenem in telesnem področju. Na novo se spoznavamo in ja pravzaprav se ne moremo povsem pripraviti na to, kaj se bo spremenilo, ko rodiš otroka in tudi ni potrebno. Slediti je potrebno predvsem občutku do sebe in povezanosti z otrokom, takrat vsi odgovori pridejo sproti.

V času, ko nas po rojstvu otroka preplavijo čustva, se včasih ujamemo v dvom, skrb in obup. Včasih se od nekod prikrade strah, kako dobre mame bomo,  dvom lai bomo znale poskrbeti za otrokov zdravje, napredek. Vse več je novosti in vse več odločitev je potrebno sprejeti. Prilagajanje na novo vlogo kar traja, predvsem pa se zaupanje v svoje odločitve šele postopoma gradi. Skrb za otroka v zgodnjem materinstvu ne pušča dovolj moči zase, pogosto obupujemo nad sabo, saj vse želimo biti idealna mamice, obenem pa imeti pospravljeno stanovanje, idealno postavo, dovolj druženja, ustreči hočemo še starim staršem.

To je barviti scenarij zgodnjega materinstva, imamo vsega po malem, celo v eni uri lahko pademo iz obupa v vzhičenost in nazaj, kajne?