Izkušnje mamic

Stiska v nosečnosti

Kar malo sem pozabila na ta forum, zato sem toliko bolj vesela zdaj, ko vidim, koliko podpore sem dobila …! Iskrena hvala vsem, da ste svoje izkušnje delile z mano … res je lažje, če veš, da nekdo točno ve, kako se počutiš. Pri nas so se zadeve dejansko malo umirile … Staršem in čisto najbližjim sva povedala, reakcije so bile različne, kakega pretiranega navala navdušenja sicer ni bilo, pa me ne moti … važno je, kako ga bova sprejela midva. Zvečer me kdaj še stisne, sploh ko rihtam mala dva pred spanjem, pa še to in ono, in si ne znaš predstavljati, kako bo še dojenček vmes prišel na vrsto. Po drugi strani pa me veseli ideja o sliki, ki jo vidiš v vzvratnem ogledalu avta, ko trije pari mali nog mahajo gor in dol in se otroci žokajo med seboj in pojejo, kričijo itd.

Še enkrat hvala za vaša pisma, vsekakor se še oglasim … Aja, še to, tudi mož se je kar privadil … že ogleduje večje avtomobile … in zbira imena …., hi hi …
……………………………………………………………………………………………………..

Stiska po porodu

Naj povem najboljšo novico na svetu: minilo je!
Hormoni so se počasi začeli umirjati, prišla je menstruacija, in ker je bilo dete na steklenički, sem lahko imela tu in tam kakšno urico zase, za sprehod, za namakanje v kadi, pač stvari, ki so me vsaj malo sprostile. Nekje okrog tretjega meseca, se mi zdi, sem se zopet nekako začutila bistro, jasno, v enem kosu in takrat sem začela zares uživati s svojo malo kepico. Zdaj gremo počasi proti prvemu rojstnemu dnevu, otrok je vesel, zdrav, sproščen, lepo napreduje v vseh pogledih, čeprav ni bil dojen, ima pa tudi veselo, zdravo in sproščeno mamico, ki je nora nanj in si življenja brez njega sploh ne zna več predstavljati.

…………………………………………………………………………………………………….

Rožice na travniku

Lepota in ranljivost zgodnjega materinstva

Moja izkušnja

Po rojstvu prvega otroka se je zame odprl čisto nov svet, svet materinstva, ki ga nisem poznala in tudi slučajno nisem vedela kaj pomeni. Čeprav sem obiskala kar nekaj delavnic me nobena ni pripravila na to, kar je sledilo po rojstvu otroka. Danes bi jim rekla izzivi, a takrat se mi bili mnogo več od tega. Da bi dala otroku vse in še več, sem nekje podzavestno hotela biti supermama….zahtevna do sebe in do drugih. Da bi takrat znala negovati sebe..ah kje. Da bi sprejela pomoč..nikakor. Zmorem sama, vse zmorem sama. Ja do 6 meseca je vse šlo potem pa se je prelomilo, zlomila sem se sama…nespečnost, utrujenost, izčrpanost zaradi neprespanih noči…vse se mi je sesuvalo. Ko so prihajale temne misli sem zbrala pogum in poklicala na telefon za podporo v obporodnih stiskah. Dobila sem Radmilo..objela me je s svojimi besedami,ki jih takrat še nisem razumela, me obiskala in skupaj sva odšli na sprehod, naredili plan bonbončkov in časa zase, si napisali liste po stanovanju, ki so me spominjali na to, da je vse ok tudi če ničesar ne naredim in samo počivam…bilo je obdobje, težko priznam in mnogo dela na sebi je bilo potrebno, da sem se pobrala, da sem prišla v stik z resnično mano, takšna kot sem. Rabila sem varnost bližine, pogovora, prostor kjer sem bila sprejeta točno takšna kot sem in to sem dobila pri Radmili in iz tukaj sem gradila svojo prihodnost. En del mene je umiral, da bi se lahko rodil drugi..stopila sem na pot preobrazbe po kateri hodim še danes. Brez tega časa ne bi bilo priložnosti v življenju, ki so se mi odprle kot darilo in zakorakala sem na pot novega poslanstva….hvala za vse besedne in nebesedne objeme*
p.s. Listi so v treh letih počasi popadali iz vrat in dali prostor novim mislim, novim navdihom…še eno spoznanje, da je vedno vse prav tako kot je!

Objem vsem, Ana