V nosečnosti

Stiske v nosečnosti

Kdaj in zakaj se pojavijo?

Ob zanositvi in v času nosečnosti se že na ravni fizioloških procesov dogajajo izjemne stvari, kar zahteva določen čas in naklonjene okoliščine. Razlogi za stiske so lahko različni. Nekatere ženske že ob ugotovitvi, da so noseče, ne vedo najbolje, kako naprej, kar je lahko razlog za vse prej kot srečno nosečnost. Pojavijo se lahko nenadejani zdravstveni zapleti, ki močno vplivajo na razpoloženje nosečnice. Pri nekaterih je depresija navzoča že pred nosečnostjo in se takrat samo še poglobi. Nekatere ženske med nosečnostjo prvič v življenju doživijo panični napad ali se soočijo z obsesivno kompulzivnim vedenjem. Razlogov je lahko toliko, kolikor je nosečnic.

Mnogokrat so za stiske v nosečnosti »krivi« previdnostni zdravstveni in drugi ukrepi, ki jih zaradi skrbi za zdravje otroka premočno poudarjamo in nas začnejo obremenjevati. Te obremenitve se v nekaterih primerih stopnjujejo do depresivnosti ali tesnobe, ki zahtevata ukrepanje. Ocenjujemo, da zaradi depresije trpi 10 – 15 % nosečnic. Črne misli, ki kar vztrajajo, in nenehna nagnjenost k joku so znak, da nosečnica potrebuje nekaj podpore in pomoči pri razreševanju duševnih konfliktov.

Kako se kažejo?

Znaki duševnih težav v nosečnosti (pojavijo se lahko zgolj nekateri izmed njih, pomembno je, koliko časa so navzoči in kako intenzivni so):

  • utrujeni ste, pa ne morete spati (ker ste zaskrbljeni ali tesnobni),
  • spremenjen tek (nimate teka, prenajedanje),
  • strahovi (npr. pred odprtim prostorom),
  • jokavost (pogosteje kot ponavadi),
  • pretirani občutki osamljenosti in zapuščenosti,
  • obsesivno kompulzivno vedenje (npr. pretirano umivanje rok),
  • razdražljivost in nemir,
  • občutki krivde,
  • občutki nesposobnosti,
  • stvari in dejavnosti, ki so vas prej zanimale, vas nikakor ne zanimajo več.

Osebne zgodbe:

(…) nepričakovano sem se znašla v situaciji, iz katere ne znam. Dejstvo je, da sem ostala sama v petem tednu nosečnosti. Nisem prepričana, da sem pripravljena na otroka, nisem prepričana, če je prav, da rodim otroka brez družine, brez partnerja. Strah me je biti sama v mesecih nosečnosti … Kar se tiče moje družine in prijateljev ter službe, imam vso podporo, vendar se venomer sprašujem, če delam prav … Največ, kar čutim, je velik strah – strah, da ne delam prav, strah, da ne bom zmogla (…)

/www.med.over.net, forum Obporodne stiske, 2008/3

Odločila sem se, da bom tudi jaz z nekom delila svojo stisko. Na pregledu nuhalne svetline so mi izračunali povečano tveganje za kromosomsko napako, sedaj čakam na izvide biopsije horionskih resic. To obdobje je vedno bolj kot nočna mora. Ne upam si niti razmišljati o otroku. Želela sem si ga, delala toliko načrtov (…). Vem, da so šli ljudje v življenju skozi hujše stvari. Vendar pa moja paranoja iz dneva v dan bolj raste. Mislim, da sem depresivna. Vem, da ne zmorem biti več objektivna, in se nekako utapljam v lastnem svetu črnih misli. Misli, ki so neločljivo prepletene s smrtjo. Otroka pa si niti ne upam imeti rada. Vsakič, ko pozvoni telefon, mi zastane srce (čakam slabo novico).

/www.med.over.net, forum Obporodne stiske, 2006/4

Nočem in ne morem več. Vsega je preveč, ne morem obvladati vseh otrok, problemov s hišo in vse. Saj smo se odločili za tega otroka, ampak ne zmorem več! Ne vem, kako bom zdržala do poroda, kje bom rodila, kako bo? Ne vidim, kako naprej! 

Mamica na osebnem razgovoru, 2013