Rezultati ankete

POPORODNA ŠOLA za mamice z dojenčki

REZULTATI ANKETE, katero je izpolnilo 94 mamic v februarju in marcu 2016 (16.3.2016)

Avtorske pravice Zavod Objem, mag.Radmila Pavlovič Blatnik univ.dipl. psih

V Zavodu Objem želimo raziskati, kakšne vrste izobraževanj, podpore in spretnosti bi se želeli naučiti v poporodnem obdobju. Kaj vam je manjkalo, pri čem bi potrebovali še znanja in kakšnih delavnic bi se udeležili, če bi bile na voljo.

Zanima nas CELOSTNA POPORODNA ŠOLA za mamice z dojenčki v prvem letu otrokove starosti. Imamo načrt pripraviti ravno takšno v Ljubljani in okolici. Sodelujemo z različnimi strokovnjakinjami za poporodne obdobje, da bi ustvarili najboljši model, zanima pa nas seveda mnenje mamic z dojenčki.

Sprašujemo tudi o eventuelnih stiskah mamic v tem prvem obdobju in načinih kako ste jih reševali, da bi lahko ponudili primerno podporo.

  1. Ali ste v času porodniškega dopusta dobila dovolj znanja in spretnosti za podporo svojemu dojenčku in sebi kot (novo nastali) mami?
nisem iskala nič dodatnega poleg stika z patronažno službo, ginekologinjo in pedijatrinjo 14   14.9%
sem poiskala nekaj dodatnih dejavnosti/podpore zase 13   13.8%
sem poiskala nekaj dodatne dejavnosti/podpore za dojenčka 6   6.4%
sem poiskala nekaj dodatne dejavnosti/podpore za oba 42   44.7%
zelo veliko sem se udejstvovala v različnih dodatnih dejavnosti/podpori 10   10.6%
Drugo 9   9.6%
Vsi rezultati 94

Drugi odgovori:

  • s pomočjo drugih mamic
  • iskala pomoč z dojenjem, našla nikjer
  • učila sem se iz trenutka v trenutek – internet, druga mati …
  • pogovor s prijateljicami, znankami mamami
  • praksa zaupanja vredne kolegice
  • nisem vedela da kaj onstaja in posledično en iskala
  • ne
  • Obcasno sem poiskala dodatne info na netu.
  • pomagali sta mi mama in tašča
  1. Če bi obstajala POPORODNA ŠOLA za mamice z dojenčki, kakšno strokovno podporo bi vsaka mama potrebovala v tem obdobju?

Dojenje

nujno 67   71.3%
po potrebi 26   27.7%
nikakor 1   1.1%

 

Uspavanje dojenčka

nujno 45   47.9%
po potrebi 47   50%
nikakor 2   2.1%

 

Masaža dojenčka

nujno 26   27.7%
po potrebi 60   63.8%
nikakor 8   8.5%

 

Nošenje dojenčka

nujno 46   48.9%
po potrebi 45   47.9%
nikakor 3   3.2%

 

Gosta hrana

nujno 34   36.2%
po potrebi 55   58.5%
nikakor 5   5.3%
  1. Če bi obstajala POPORODNA ŠOLA za mamice z dojenčki, kakšno strokovno podporo bi vsaka mama potrebovala v tem obdobju?

 

Pri odnosu s partnerjem

nujno 43   45.7%
po potrebi 49   52.1%
nikakor 2   2.1%

 

Pri odnosu s starši obeh

nujno 26   27.7%
po potrebi 61   64.9%
nikakor 7   7.4%

 

Čustven odziv mamice

nujno 76   80.9%
po potrebi 16   17%
nikakor 2   2.1%

 

Razvojne potrebe otroka

nujno 66   70.2%
po potrebi 27   28.7%
nikakor 1   1.1%

 

Preventiva pri stiskah

nujno 59   62.8%
po potrebi 33   35.1%
nikakor 2   2.1%

 

  1. Če bi obstajala POPORODNA ŠOLA za mamice z dojenčki, kakšno strokovno podporo bi vsaka mama potrebovala v tem obdobju?

 

Gibanje/telovadba za otroka

nujno 35   37.2%
po potrebi 56   59.6%
nikakor 3   3.2%

Telovadba za mamice

nujno 49   52.1%
po potrebi 42   44.7%
nikakor 3   3.2%

 

Igre motiviranje otrok

nujno 33   35.1%
po potrebi 53   56.4%
nikakor 8   8.5%

Komuniciranje otrok-mama

nujno 55   58.5%
po potrebi 36   38.3%
nikakor 3   3.2%

 

Privajanje v varstvo

nujno 24   25.5%
po potrebi 63   67%
nikakor 7   7.4%

 

  1. Kaj bi poleg naštetega še potrebovali vedeti ali ste izkusili za uporabno podporo v prvem letu po otrokovem rojstvu zase in za otroka. 

 Prvi zdravstveni koraki (obvezni/priporočljivi pregledi pri pediatru, zobozdravniku, specialistih, homeopatsko zdravljenje, cepljenja …); dojenčkov jok in kako reagirati (krči, prihod zobkov, lakota, spanje, crkljanje, »izsiljevanje« – če to sploh je).
Kaj se dogaja z maminim telesom v poporodnem obdobju (vpliv hormonov, nespanja, fizičnih posledic nosečnosti in poroda na psiho ženske).
Potrebovala bi izkušnje o uspavanju dojenčka in kaj storiti ob krčih, ko praktično nič, kar poskusiš, ne pomaga.
NE MOREJO vse dojiti, da eni otroci pač bolj lenarijo, da je to pogosto! Ne pa kot rečejo v porodnišnici: »Samo 1 % žensk ne more dojiti, ostale se pa morajo bolj potruditi.«
Pri prvem otroku sem se udeleževala gibalne vadbe – telovadbe za mamice z dojenčki, kjer je bil en del namenjen tudi petju in plesu z otrokom, po vadbi pa smo imele krajše delavnice ali pogovore (hrana, masaža dojenčka, pralne plenice, odnosi itd.).

Kako se upreti pediatru (!!!), ki predlaga, da se otroku globoko v usta porine žlico, potem bo pa že jedel; in vsem ostalim nasvetom naključnih tet na cesti.

Prva pomoč za dojenčka: kaj storiti v primeru, da se otrok duši, nekaj pogoltne, se poškoduje.

Osnovna nega oz. pomoč pri negi, ko se dojenček razvija, npr. čiščenje nosu, ko je bolan.

Najbolj mi je pomagala knjiga Searsa: »Povezovalno starševstvo«.

Meditacija, kako naj mama začuti sebe, ples, pomen samostojne igre za otroka.

Praktična, preverjena in REALNA literatura o skrbi za dojenčka, o vzgoji malčka. Skupine za mamice, skupine na Facebooku, druge priložnosti za druženje in izmenjavo informacij ter izkušenj V ŽIVO (npr. igralnica v Mali ulici, razni igralni kotički na javnih mestih).

Razvojni mejniki otroka, razumevanje zahtevnih novorojenčkov (jok, krči), primerna priprava na korenito življenjsko spremembo, povijanje tetra plenic.

Vodena druženja z ostalimi mamami.

 Če izbereš doulo, da bi ti bila pomoč tudi nekaj časa po porodu, predvsem pri gospodinjskih opravilih, ko gre očka v službo in se mamica naenkrat znajde sama, stari starši (tašča) pa nimajo za to posluha in še dodatno vznemirjajo mlado mamico.

Sama sem imela največ težav z dojenjem po 3. mesecu in z uspavanjem dojenčka po 5. mesecu. Do 5. meseca je zaspala brez težav, nato pa nikakor. Sama sem veliko brala na to temo na internetu in na koncu našla rešitev, ampak bi lahko prihranila veliko časa in izgubljenih živcev.

Isto kar zadeva dojenja. Mislim, da bi na obali nujno potrebovali eno podporno skupino o dojenju za novopečene mamice.

Odvajanje od plenic oz. uvajanje sistema »dojenček brez plenic«. Zdi se mi, da je manj poudarka na to temo, ki pa je dobra.
Sama bi se najbrž odločila za vse tovrstne delavnice, zanimiva bi bila tudi izmenjava mnenj. Mogoče bi vžgala tudi kakšna delavnica za očete, ki bi jo vodil moški, ne ženska. :) Zdi se mi, da to manjka. Nekako so v tovrstne delavnice vključene ženske, moški pa zelo redko. Zanimivo bi bilo videti tudi par, ki bi na taki delavnici predaval. Skratka, da bi bila tudi vloga moškega bolj izpostavljena. To zelo pogrešam – povsod. Iz tega razloga se moj partner nerad udeležuje tovrstnih delavnic. Ga moram kar malo prosit in prisiliti. :(

Mislim, da manjka druženje med mamicami, kjer najdeš oporo in podporo! Nasveti iz prve roke in podobno. Nenehno branje na internetu marsikoga še bolj izmuči in zafrustrira, ne glede na določene koristne informacije, ki jih lahko starši najdemo na spletu. Osebni stik je najboljši. :)
Mamica najbolj potrebuje čustveno oporo in potrditev, da je dobra mama in da bo najbolj naporno obdobje minilo. Tukaj je velikokrat dobrodošlo tudi mnenje nekoga zunanjega, ne nujno iz družinske skupnosti.
Žal mi je, da se nisem že pred porodom zanimala za vse težave, ki jih lahko dojenček prinese v družino. Sama sem se preveč posvečala porodu in ne temu, kaj sledi po porodu :). V prvem letu sem se spraševala, ali sem prestroga, ali preveč popuščam, ali znam postaviti meje, bom otroka preveč razvadila itd. Mogoče bi mi prišel prav kakšen nasvet o tem.

Pogovor s psihologom.

Pravilna priprava na porod, poudarjati pomen in čudovitost naravnega poroda, da se zmanjša število carskih rezov in prestrašenih nosečk, da se zmanjša uporaba protibolečinskih možnosti.

Predvsem znanje o dojenju, povezovanju z dojenčkom, nošenju, stiku mama–otrok.

Psihologija dojenčka: kaj vse dojenček zaznava, kaj je pomembno za njegov duševni razvoj. In pa nasveti za ohranjanje kakovostnega partnerstva: kako se oba znajdeta v popolnoma novi vlogi.

Predvsem dejstvo, da po rojstvu otroka se rodi tudi »jaz« oz. mama, in z njo vse nepredelane travme in soočenje z njimi. Mislim, da bi marsikatera nova mamica potrebovala pomoč v obliki psihoterapije … to bi bilo zelo zaželeno.

Skupno spanje, ki pri večini naleti na negativne odzive.

Kakovostne knjige za psihološko podporo, npr. »Čuječe materinstvo«, knjige o razvoju otroka, srečanja mamic itd.

Pomembno se mi zdi povezovanje z drugimi mamami z otroki v podobni starostni skupini. Da vidiš in začutiš, da nisi edina v podobni situaciji.

Meni je veliko pomenilo, da so smo se mamice z otroki družile in si stale ob strani.

Ne vem sicer, za kakšno obdobje bi bila poporodna šola, ampak mi se pri dveh letih še vedno borimo z odvajanjem od pleničke in prsta, držanjem za roko med hojo in rednimi bolezenskimi stanji.

Prepoznavanje zdravstvenih težav otroka (bolezni, alergije itd.).

To, da gre mamica z dojenčkom od doma v neko skupino, ki ji nudi podporo, se mi zdi dragoceno. Sama sem rabila kar nekaj spodbude, da sem to premagala in nekam šla. To mi je zelo koristilo.

Tale lestvica spodaj s točkovanjem od 1-10 je neustrezna. Jaz recimo od tet in sester nisem prejela nobenih informacij, ker imamo različne poglede, mame pa nimam več žive, tako da jih sploh ne bi vključila v točkovanje, če ne bi bila primorana.

Vodena druženja z ostalimi mamami.

Delavnica bi morala biti tematska – ena tema, nanjo se odzovem po potrebi, trajati bi morala največ uro, uro in pol, morda bi bila primerna kakšna druga oblika ne pa skupinska, morda trening za matere.

Handling – že takoj v porodnišnici.
Zdravljenje morebitnega PTSS po porodu!!! Porod lahko žensko pusti čustveno opustošeno zaradi nesočutnega, grobega ali zaničevalnega odnosa v porodnišnici – tudi, če sta mamica in otrok navidezno zdrava! Psihično zdravje mamice je nujno za razvoj zdrave navezanosti.

Odnosi

Dobro je vedeti, kje vse se lahko dobi podporo, kje se odvijajo dejavnosti, kakšne dejavnosti so na voljo.

Čustveni razvoj dojenčka, kako se spopadati s čustvenimi spremembami po rojstvu otroka.

Mogoče tudi kakšno bolj strokovno predavanje za tiste mamice, ki nimajo službe in se bojijo, kako bo po porodniškem dopustu. Ali pa kakšne delavnice, kjer je otrok lahko zraven, pa niso nujno vezane na otroka oz. mamo (za sprostitev, prebitje rutine – npr. izdelovanje čestitk, ustvarjanje z različnimi materiali …). Mogoče kaj v povezavi z vzgojo Montessori: kako spodbuditi otroka, da sam zmore veliko stvari, ga vključiti v vsakdanje življenje. Skratka za mamice, ki imajo prvega otroka, so zgornje (v anketi opisane) podpore potrebne in koristne, za mamice z več otroki pa mogoče kaj drugega, te osnovne stvari bolj kot ne že vedo, in jim mogoče niso tako zanimive.

Lajšanje osnovnih bolezni z naravnimi zdravili (vročina, kašelj, zobje …)

Najpomembnejše se mi zdi druženje z drugimi mamicami, da porodnica ni osamljena in da vidi, da imajo druge mamice podobne težave kot ona.

Mislim, da bi zdravstveno osebje moralo narediti več za odkrivanje poporodne depresije, pa tudi mamice bi bilo treba bolj ozavestiti o tem problemu.

Predvsem nekoga, ki te posluša in razume; delavnice krepitve zaupanja vase in v to, da sem dobra mama.

Kako urediti dom in preurediti svoje življenje, da bomo čimbolj skladno z otrokovim razvojem in potrebami novih staršev.

Spolnost po porodu, odnos s partnerjem.

Kakšne so spremembe pri prvem, drugem, naslednjem otroku.

Ne vem, ali se mi samo zdi, ampak v zadnjem letu ima veliko znank dvojčke – specifična tema za njih.

Kako poskrbim za svoje zdravje, dobro počutje (gibanje, hrana, druženje, primerna literatura).

Handling (še vedno pogosto vidim napačne drže).

Kombinacija znanja in praktične vsebine

V prvem letu po rojstvu drugega otroka, kjer je sprememba še večja kot pri rojstvu prvega, bi mogoče potrebovala nekoga, s katerim bi se lahko pogovorila o svojih notranjih občutkih.

Mogoče bi prišla prav kakšna delavnica o telovadbi in izbiri za mamice.

Predvsem bi se udeležila individualnega posveta ali skupine.

Razvoj otroka, gibanje, kako pomagati otroku, da napreduje, preživljanje časa z otrokom (dejavnosti), če nimaš družbe na porodniškem dopustu.

Realne izkušnje naših mam in babic o naravni vzgoji, prehrani/pijači za dojenje, umirjanju mame.

Možnosti alternativne GH za dojenčka, prehranski dodatki zanj – v primeru alergij, vegetarijanske prehrane

Handling

Otroške bolezni – prepoznavanje

Občutljivi otroci (pralna sredstva, prehrana, hrup …)

Pedagogika Montessori – kako spodbujati razvoj

Uporaba eteričnih olj

Pralne plenice

Uvajanje goste hrane po načinu baby-led-weaning.

Sama imam sicer dobro izkušnjo, ampak bi komu prav prišla tudi tematika, kako naj stik z otrokom navezuje in vzdržuje očka.

Podpora in informacije, če ima otrok kakršno koli obliko alergije.

Zlatenica, alergije, vročina.

Preventiva pri čustvenih stiskah – pri obporodni depresiji, kaj so normalna počutja in kdaj je potrebno poiskati pomoč.

Kako prepoznati potrebe dojenčka, kako se upreti »pametnim« nasvetom okolice, kako se pripraviti na naporne prve dni in jih preživeti, kako motivirati moža/partnerja, da pomaga …

Kaj je razvojno normalno za posamezno starost otroka.

Kako si organizirati skrb za otroka in skrb za gospodinjstvo, da ne kompliciraš preveč.

Kako si vzeti malo časa zase (in za moža).

Razvoj otrokovih možganov v prvem razvojnem obdobju in naš vpliv nanj.

Zanima nas tudi, koliko bi bila pripravljena plačati za eno strokovno delavnico na izbrano temo?

Glede plačila odvisno od vsebine in stevila delavnic. Npr za delavnico o dojenju bi bila pripravljena placati toliko, kot bi me sicer stala kvalitetna knjiga na to temo, torej nekje 15€, definitivno pa ne vec kot 25€ na delavnico, razen ce bi bila individualna svetovanja.

Med 20 in 35€ recimo za 2h delavnico:kombinacijo znanja in praktične vsebine, če je sklop več delavnic, je meni lažje da se plača paket kot vsako posebej.

Predvsem bi se udeležila individualnega posveta ali skupine. Za uro udeležbe bi plačala do 20eur.

Znesek Št. anketirank, ki so izbrale tak odgovor
0€ 2
Do 5€ 5
Do 10€ 16
Do 15€ 10
Do 20€ 17
Do 25€ 4
Do 30€ 7
Do 35€ 1
Do 50€ 4
Do 80€ 1 (za cel dan)

 

  1. Kje sem dobila dodatno znanje in podporo zase in za otroka? (možnih je več odgovorov)
v lokalnem zdravstvenem domu 16   11.3%
v lokalnem “družinskem centru” 5   3.5%
delavnice različnih izvajalk 36   25.5%
doule 20   14.2%
nikjer 8   5.7%
Drugo 56   39.7%
Vsi rezultati 141

Drugi odgovori:

  • Mamin dotik, Športno društvo v gibanju, forumi in spletne strani (Ringaraja, Med.Over.net..), literatura (Povezovalno starševstvo)
  • knjige, članki, mami
  • Izbrana babica
  • internet, knjige
  • internet, porodna babica
  • prijateljice, sorodnice
  • Mamice Začetnice, Mama Zofa, Marjeta Žlebnik, ..
  • Svetovalke za dojenje
  • babica, druga mati, Mama Zofa
  • splet, Montessori inštitut, znanci
  • psihološko svetovanje
  • Internet in knjige
  • družinski člani, predvsem sestrična
  • prijateljice
  • Mamice Začetnice, svetovalke La Leche League.
  • mediji
  • internet
  • ženske, knjige
  • Dr golobova v mariboru- zame je ona Mlecni angel
  • internet, strokovna literatura Forumi, internet
  • fb skupina Dojiva se in Socutno starsevstvo
  • zaupanja vredna kolegica, katere vzgoja mi je všeč
  • Skupine na fb
  • na internetu, forumih
  • svetovalka za dojenje
  • Združenje MAMICE ZA MAMICE
  • mamice
  • Svetovalke za dojenje
  • internet
  • internet, Eint in laktarij v porodnisnici
  • knjige, prijateljice
  • internet, prijateljice
  • knjige
  • Pedokinetika, sola za starse pri iskreni.net, psihologinja v lj porodnisnicu
  • internet
  • fb podporne skupine
  • internet, knjige
  • Na spletu, od prijateljic
  • knjige in pirjateljice
  • internet, knjige
  • Facebook skupine mamic (otroci rojeni v istem casu), knjige
  • knjige, internet, fb
  • Mama, babica
  • knjižnica, starši
  • skupina mamic, internet, knjige
  • družina
  • internet, mailing lista
  • Knjige, znanke
  • LLL, skupina mamic
  • PATRONAŽNA MS, PEDIATER, DRUGE MAMICE
  • Sorodniki, prijatelji, internet
  • osebna poznanstva
  • pri mami in tašči, prijateljicah z otroci, knjige
  • prijateljice

 

  1. Kdo od oseb oz. medijev, mi je bil najbolj v podporo in od koga sem sprejela največ znanj in spretnosti, ki so mi koristile pri poklicu mama
Mesto Točke
partner, mož 1 414
knjige, revije 2 452
prijateljica, soseda 3 457
mama 4 479
forumi, FB 5 481
naključne znanke iz srečanj, svetovalnic…. 6 519
Google 7 520
sestra, sestrična, teta 8 559
tašča 9 585
drugo 10 704

Mesto kaže na pomembnost možnega odgovora. Višje kot je mesto bolj pomemben je odgovor. Točke so seštevek vse odgovorov za ta odgovor. Najbolj pomemben odgovor ima najnižje število točk. Najmanj pomemben odgovor pa ima najvišje število točk.

 

 8.Ste kdaj v obdobju prvega leta imela tudi slabe dneve/ure? (možnih je več odgovorov)

 

nekaj v prvih dneh/mesecu ob prilagajanju 44   15%
nikoli omembe vrednih slabih dni/ur 10   3.4%
občasno vsake nekaj mesecev 27   9.2%
pogosto predvsem v prvi polovici prvega leta 21   7.1%
skoraj ves čas po malem 11   3.7%
potrebovala sem predvsem podporo/znanje pri umirjanju otroka, nismo spali 21   7.1%
največ težav sem imela z dojenjem 30   10.2%
po 3 oz. 6. mesecu se je moja izčrpanost stopnjevala v skrajnost 11   3.7%
pogosto sem bila utrujena in izčrpana 32   10.9%
padla sem v precej hudo stisko zaradi nespečnosti 14   4.8%
imela sem grde misli, bilo je neznosno, morala sem k psihiatru 5   1.7%
v stiski so mi priskočili na pomoč domači 23   7.8%
zatekla sem se po pomoč k psihologu, terapevtu 13   4.4%
pogrešala sem podporo žensk/mamic v podobni situaciji 26   8.8%
komaj sem čakala, da sem šla v službo, bilo je naporno tisto leto 6   2%
Vsi rezultati 294
  1. Želite še kaj dodati v zvezi z vašim počutjem, prejeto podporo in znanjem, ki ste ga potrebovali v prvem letu otrokovega življenja?

Priporočam povezavo s Tjašo iz Maminega dotika (pedokinetika) in Športnim društvom V gibanju (telovadba za nosečnice in mamice po porodu).

Nekateri zdravstveni delavci, med njimi tudi patronažne sestre, spodbujajo dojenje le v teoriji. Ko pa je treba pomagati s konkretnimi predlogi, je zelo hitra rešitev dodajanje po flaški. Zato sem patronažno sestro zamenjala trikrat, zadnja je bila tudi svetovalka za dojenje. Vsi, ki so v stiku z mlado mamico, ki išče informacije ali pomoč v zvezi z dojenjem, bi morali imeti dovolj znanja in potrpežljivosti, da lahko dojenje steče.

Veliko sem iskala pomoč v zvezi z dojenjem, a nihče se ni preveč obremenjeval z nama. V porodnišnici ti rečejo, da vsaka lahko doji, potem pa ko se jim ne ljubi več s tabo ukvarjati, da naj si črpaš in po flaški hraniš … dojenje nama ni uspelo.

Vse skupaj je bilo krasno. Kljub temu pa sem komaj čakala da grem delat, ker sem se želela počutiti kot odrasel človek in ne zgolj mama.

Mislim, da bi se družine morale organizirati tako, da imajo novopečene mame kdaj tudi čas samo zase in da si partnerja morata občasno vzeti čas za dvojino, brez otroka.

Mislim, da pri prvem otroku mamice iščemo podporo oz. vsaj ženske v podobni situaciji za izmenjavo mnenj in pogovor o vprašanjih v zvezi z materinstvom in nego otroka.
Za psihosocialno pomoč bi morale biti delavnice čim cenejše (brezplačne, financirane iz MOL ali MDDDZ), saj največ tovrstne pomoči pogosto potrebujejo ravno ženske iz socialno-ekonomsko najbolj ranljivih skupin.

Super projekt, kar tako naprej!

Nujno rabiš podporo, vsaj partnerjevo.

Matere dobivamo zelo mešana sporočila iz okolice, bombardirane smo z nasveti in napotki, ki pa so lahko zelo nasprotujoči. Po svoje je preobilje informacij privilegij našega časa, po drugi strani pa te lahko pahne v še večjo zbeganost in stisko, kako pravilno ravnati. Meni se zdi najpomembnejše (ker sem imela težave s samozaupanjem), da se mama nauči zaupati sebi, da so njeno ravnanje in občutki »OK«, tudi če se ne skladajo vedno s konvencionalno podobo dobre mame.

Največ težav sem imela z dojenjem pri prvem otroku. Pri tem sem potrebovala največ pomoči in jo, na srečo, dobila od svetovalk LLL.

Pobudo pozdravljam in želim si, da bi jo izvajalka zastavila tako, da bi bila dostopna vsem mamam in da bi se razvilo povpraševanje po tem znanju, ki ga nisem mogla naslediti od svoje mame ali svojih babic.

Poplava informacij lahko naredi pri mamicah veliko zmedo, še posebej v situacijah, ko stroka zagovarja eno, forumi drugo, alternativa tretje, potem pa se najde še babica, ki te zamori in padeš v depresijo. Potrebna bi bila poporodna alternativa (svetovanje, delavnice, srečanja, debate …), tako kot se je za pozitivno izkazala predporodna alternativa.

Že v času nosečnosti bi se morala bolje pripraviti na poporodno obdobje. Takrat sem se ukvarjala samo s porodom. Marsikaj bi bolje organizirala, če bi mi kdo povedal, da se bom počutila tako slabo, da bom utrujena in nesposobna poskrbeti še zase, kaj šele za otroka.

Naj se javno zdravstvo in država vendarle obrneta k podpori celostnega poporodnega programa. Dojenje, druženje – vse to je pomembno za umirjen poporodni čas.

Predvsem podporna skupina za mamice je več kot dobrodošla izkušnja.

Prvi porod sem imela zelo težek, drugi je bil, tako rekoč, sanjski. Nikoli nisem verjela, da je to mogoče, pa je. Ob sebi sem imela krasno osebo, doulo, ki mi je dala moč in pogum. Hvala!

Največ težav sem imela z dojenjem po 3. mesecu, ko so se dojke naenkrat omehčale in se hči ni dojila več kot 3 minute na obrok. Nisem vedela, da je to lahko dovolj. Kljub temu, da je bila njena teža ves čas v redu, sem se bala, da bo mleko kar na lepem izginilo. Po 5. mesecu pa ni hotela več spati. Ko smo uvedli rutino (večerja ob isti uri, kopanje, pižama, pravljica, crkljanje, dojenje in nato spanje v svoji posteljici), se je v 1 tednu bistveno izboljšalo. Po 10 dneh je kar naenkrat prespala celo noč.

Če ni spanja, je vse naporno. Treba si je vzeti čas zase in imeti ob sebi več mamic v podobni situaciji.
Veliko sreče pri projektu! :)

Veliko stisk izhaja že iz samega poroda, ker porodne zgodbe še zdaleč niso tako lepe, kot bi morale biti. Zato se mi zdi pomembno, da se ženski pove, da je dala vse od sebe, da se je potrudila, kolikor je najbolj mogla in znala, da se je njen otroček rodil. Včasih mora ženska to slišati enkrat, dvakrat in je dovolj. Nekatere pa morajo zaceliti večjo rano in zato morajo te besede slišati večkrat! Saj dnevni izzivi mladim mamicam pobirajo moči, da se ne morejo boriti za svojo »zdravo pamet«! Res je veliko vredno, če se lahko na koga obrneš! Doule so poleg mam zelo dobre pomagalke in spremljevalke mladih družin!

Radmili bom večno hvaležna!

Zame absolutno tema št. 1 je dojenje. Brez foruma Dojenje na med.over.net ne bi šlo. Potem pa vsa podpora v smeri razumevanja otroškega joka in njegovega sprejemanja – da bo z otrokom vse v redu in da moram poskrbeti tudi zase. Zelo pomembno je tudi spanje – ko je le mogoče, naj si mamica odpočije!

Zelo me je motilo le taščino vpletanje brez občutka.

Največ pomoči sem potrebovala pri dojenju.

V najslabšo podporo je patronažna služba. Ne samo slaba podpora – z njihove strani prihajajo napačne informacije.

Mamice se slabo počutijo tudi zaradi premalo znanja o razvojni psihologiji, tj. o razvoju možganov, akciji in reakciji glede na razvojno stopnjo.

Bodoče mamice bi nujno morale vedeti, da starševstvo niso samo sreča in lepe stvari, kot se velikokrat prikazuje po medijih, pač pa ogromna sprememba, veliko novih in pogostokrat izčrpajočih situacij, ki jim včasih tudi nisi kos. Imaš slabe ure, dni, a zato nisi slaba mama. To ne pomeni, da si pogrnil na preizkusu. Te misli so namreč nevarne, vodijo v začaran krog.

Veliko podporo pri zagonu dojenja sem dobila od odlične patronažne sestre.

Najbolj so pomembni razumevanje, podpora in sodelovanje partnerja. Če je to tako, kot mora biti, se vse ostalo prebrodi.

Hvala

Pri prvem otroku je bilo na začetku kar nekaj težav in slabih dni. Pri tem mi je bil v največjo podporo partner. Pri drugem pa je bilo veliko lažje glede skrbi, nege in dojenja. Sem se pa prvi mesec počutila malo odrinjeno s strani starejšega sina. To me je tudi prizadelo – a spet, če ne bi imela podpore partnerja, bi bilo veliko težje.

Največ podpore sem dobila pri mamah v podobnih situacijah s približno enako starimi otroci na srečanjih za mamice z dojenčki.

Mame so nekako obremenjene z željo po popolnosti, oz. čutimo zunanji pritisk biti popolna mama, žena, dobro izgledati (po možnosti 14 dni po porodu). Treba je delati na strpnosti, razumevanju, podpori, da se sprejmemo take, kot smo.

Premalo podpore in znanja s strani zdravstvenih delavcev.

Podpora drugih mamic.

Zelo pomembna je podpora moža. Meni je zelo veliko pomenilo, da je opravil vsa gospodinjska dela, ker sem pogosto dojila in sem potrebovala počitek. To je res pomembno.

Predvsem mi je manjkala podpora s strani partnerja.

Meni so veliko pomagale knjige o naravnem porodu, forumi, skupine in članki s podobno tematiko. Sem zagovornica zavestnega spočetja in odgovorne priprave na starševstvo. Veliko vsebin, ki jih omenjate zgoraj, sem jaz predelala v času, ko sem se pripravljala na zanositev, saj sem čutila, da me en otroček čaka, jaz pa še nisem bila pripravljena na materinstvo, saj zaradi izkušnje v lastni družini in vzgoje niti nisem čutila materinstva kot družbeno dejstvo, ampak nekaj kar pride oz. mora priti od znotraj. V letih priprave sem predelala zavestne in podzavestne ovire, to, da moramo predelati vzorce iz lastnih družin v partnerstvu, še posebej pa z materinstvom, ko se rodi otrok, je pa itak jasno. Starševstvo je poglobljeno delo na sebi. Zavedati se je treba sebe in lastnih vplivov na otroka, hkrati pa tudi videti otroka samega in njegove potrebe; treba je ostati čuječ in odprt. Zadoščali so mi razni strokovni in poljudni viri, ker sem tudi takšna oseba, da se rada sama informiram. Če bi bili izzivi in stiske preveliki, bi poiskala tudi strokovno pomoč. Verjamem pa, da se vsaka mamica ne pripravi tako zavestno na to, zato bi ji koristilo več vodenja in vsebin na to temo. Vsekakor je ideja dobrodošla!

Potrebovala bi nekoga, ki bi opazil mojo stisko in mi pomagal. Čutila sem, da trpim za depresijo, vendar nisem imela volje in energije, da bi si zares pomagala. Partner mi ni znal pomagati in se je še bolj izmikal, ostajal dlje v službi, imel veliko obveznosti, jaz pa sem ostajala sama z otrokom, preutrujena, depresivna. Partner sploh ni razumel, kaj mi je, saj sem »ves čas doma in počivam, on je tisti, ki mora hoditi v službo in pride utrujen domov«. Potrebovala bi nekoga, ki bi tudi njemu razložil, kakšna je situacija. Sama tega nisem zmogla, ker se enostavno nisem mogla ukvarjati še z njim. Ne vem, kaj so mu ali niso povedali na porodnem tečaju, ampak zagotovo premalo. Tudi očete bi bilo treba pripraviti in jih dati v kakšno šolo.

Mene je pred izčrpanostjo in izžetostjo rešila tašča, ki mi je ogromno pomagala (živimo skupaj), druženje z mamicami in telovadba.

Moj prvi otrok je imel pol leta močan refluks, ogromno jokal, ponoči se je zbujal vsako uro. Moj drugi otrok je bil nedonošen, en mesec sem si morala črpati mleko, preden nama je dojenje steklo, ker je bil prešibak. Pri tretjem nisem pričakovala težav oz. se jih nisem bala, ker sem bila že izkušena, pa sva imela hude težave z dojenjem. Tri tedne sem imela grde rane na bradavicah. Vsak otrok je zgodba zase in vedno je pomoč dobrodošla, velikokrat pa ne znamo ali ne zmoremo prositi zanjo. Mislimo, da nam mora uspeti brez pomoči, sicer se imamo za slabe mame. Premagati to miselnost je zelo težko.

Podpora mamicam je nujna, v izoliranem okolju težko delujejo. Ponekod vse pride spontano, ponekod pa je potrebno aktivno poiskati podporo, ki je pisana mami na kožo. To zadnje je pomembno, saj se stili vzgoje spreminjajo skozi čas, psihologija je prinesla nova dognanja in se včasih mame težko povezujejo s svojimi mamami. Veliko pomeni že trud, da komunikacija ni agresivna, zamerljiva med generacijami. Vedno sem bila zelo vesela, ko sem našla mamo na podobni valovni dolžini. Kako dobro je del pogovor z njo. Glede šole, dejavnosti: mame smo si različne, zato morajo biti mentorji zelo odprti in morajo poznati ljudi in njihovo raznolikost. Radmila, mislim, da gre Vam to zelo dobro od rok. Hvala.

Ni vse samo lepo. Mislim, da je preveč idealiziran pogled na dojenčka, kar potem velikokrat pahne mamice v slabo voljo, občutek nemoči; mislijo, da je samo njim hudo. Redko se javno in na glas pove, da je težko, naporno, daleč stran od idealnega.

Mini priročnik o vsem naštetem, dobrodošle so predvsem telefonske številke za vse možne situacije.

Že v šoli za starše bi morali povedati, na koga se obrniti po porodu. Med prvim porodniškim dopustom namreč nisem imela pojma, komu naj kaj rečem. V drugo je bilo vse lažje. :)

Šola za starše pred porodom je prekratka in preveč teoretična. Podpiram idejo o poporodni šoli za starše.

Premalo podpore in pomoči bližnjih. Nerazumevanje okolice.

Fizično sem se dobro počutila, težko pa mi je bilo iti kam z otrokom, ker sem se bala, da se na daleč vidi, kako ne znam skrbeti za otroka.

Meni je postalo naporno po otrokovem 10. mesecu, najbolj pa med 1. in 2. letom.

Pri prvem otroku nisem občutila socialne izoliranosti, ker sva bila oba z možem študenta, doma in imela tudi veliko prijateljev, sicer pa bi bila zelo osamljena!

V prvem letu so bili zelo koristni sprehodi s prijateljicami, ki so tudi rodile. Pri obeh otrocih sem imela istočasno prijateljico, ki je tudi rodila. Vsak teden sva se enkrat srečali in vozičkali (2–3 ure). To mi je zelo koristilo, ker sem s hojo krepila svoje telo, bila družabna in še delila svoje izkušnje, mnenja in nasvete z nekom, ki je bil v enaki situaciji.

Komentirala bi samo še 7. vprašanje. Težko sem razvrstila osebe in medije, ker je razlika v podpori in pridobivanju znanja. Primer: v največjo podporo mi je bil mož, ampak od njega nisem dobila nič znanja, medtem ko sem večino znanja dobila na internetu, ampak nič podpore.

Verjamem, da je vaša ideja super. :)

Srečno!

Veliko vlogo ima podpora partnerja in mirnost mame. Potem je tudi otrok miren in družina vesela.

Najbolj pomaga povezovanje z mamicami, med njimi naj bodo tudi bolj izkušene.

Predvsem me moti, da vsi, ki nekaj predstavljajo, tulijo v svoj rog, zato težko primerjaš različna stališča in se odgovorno odločiš.

Anketa je malo čudna. Od moža sem imela vso podporo. Znanja pa mi ni ravno predajal.

Na poporodno šolo ne bi hodila, ker je daleč in bi morala priti z avtomobilom. Z dojenčkom je zelo naporno in tudi do njega ni pošteno, da se odpravimo daleč stran. Še posebno zato, ker bi to potrebovala v prvih mesecih, takrat pa je dojenčkov ritem zelo krhek.

Branje dobrih knjig dela čudeže!

Ljudem, ki nimajo otrok, bi prepovedala dajati nasvete. :)

Hvaležna sem dobri patronažni medicinski sestri, ki se je res zelo potrudila razbrati, ali se oba z dojenčkom dobro počutiva.
S patronažno sem bila zadovoljna. Kasneje ko sem videla, kaj je otrok potreboval, sem poiskala strokovno pomoč.

Menim, da se še vedno ne zavedamo, da je marsikateri mami tudi težko v prvem letu in da to pometamo pod preprogo. Povsod nas bombardirajo z informacijami, kako biti najboljša mama, kako pomembno je dojenje za vsako ceno, kako boš otroka čustveno prikrajšal, če ga ne boš neprestano nosil … Ne zavedamo se pa, da je to lahko hud pritisk za mamico, zaradi tega jo skrbi in lahko zboli. Premalo govorimo o realnih zgodbah in vsakdanjih stiskah, ki so pač del življenja.

Najbolj pomembna se mi zdi podpora pri dojenju že v porodnišnici in nato prve mesece doma.
Tudi ko iščeš odgovore, jih velikokrat ne dobiš, te ne jemljejo resno, čeprav si v stiski in te resnično nekaj skrbi.

 

  1. Hvala za sodelovanje v anketi. Rezultati bodo kmalu znani, če vas zanima več o POPORODNI ŠOLI za mamice z dojenčki pišite na: poporodnasola@org

______________________________________________________________________________________________

Pojasnitev: Skupek odgovorov je seštevek vseh s strani udeležencev izbranih odgovorov na določeno vprašanje.

Odstotek za vsak dogovor je izračunan kot število za ta odgovor deljeno s vsemi odgovori na to vprašanje.